Marša je v mojem življenju pokazatelj, da je skupnost mogoče ustvariti in jo živeti. Vem, da smo v skupnosti vsi doprinos, a moje srce pravi, da je brez Marše ne bi mogli obdržati tako dolgo in v tako lepi obliki.  V Kajžici sem spoznala dekle, mati, ženo, prijateljico, predvsem pa osebo, ki je zmožna biti 98% svojega življenja empatični poslušalec - to ni lahko - to od človeka zahteva visok uvid vase in v delovanje človeškega telesa in uma in sveta.  Maršine terapije prepletajo ščep NVC, ščep karmične diagnostike in ščepec nečesa čarobnega, kar te, tudi, ko si popolnoma podrt, nazaj uravnovesi. In to daje varnost in upanje, da sem ob njej tudi sama vedno bolj na poti k sebi, da sem tudi jaz lahko večkrat v oporo tistim, ki jih imam rada. In to je meni vse - da smo lahko tu, sprejeti, kakršni smo in sprejemamo druge in življenje kot darilo. Da tako dejansko tudi živim, čim večkrat. Za vse, kar Marša je, ni besed. Vsak večer pa ji, preden grem spat, rečem hvala.